Tisti, ki so vsaj enkrat videli mamutova drevesa, ti velikani pustijo svoj pečat in spomin nanje ni izbrisan vse življenje. Še nikomur ni uspelo dati dobre skice ali fotografije sekvoje. Občutek, ki ga ustvarijo v vas, je težko prenesti na drugega. Navdihujoča tišina je njihov halo. Omahnejo ne samo s svojo neverjetno višino in ne samo z barvo lubja, kot da plavajo in se spreminjajo pred vašimi očmi. Ne, sekvoje preprosto niso kot vsa drevesa, ki jih poznamo, so glasniki drugih časov. Poznajo skrivnost praproti, ki je postala premog pred milijonom let, v karbonskem obdobju. Imajo svojo svetlobo, svojo senco. Ljudje najbolj zaman, najbolj lahek in drzen vidijo čudo na mamutskih drevesih in so prežeti s spoštovanjem do njih. Spoštovani ni boljše besede. Rad bi samo sklonil glavo pred vladarji, katerih moč je nesporna.Te velikane poznam že v zgodnjem otroštvu, živel sem med njimi, postavil šotore, spal v bližini njihovih toplih mogočnih kovčkov, a tudi najbližji znanec zanje ne povzroča prezira. Pri tem ne jamčim samo zase, ampak tudi za druge.
...
Peljali smo se skozi več reliktnih nasadov, ne da bi se ustavili, saj niso bili povsem tisto, kar smo potrebovali, in nenadoma se je na ravnem travniku pred mano pojavil dedek, ki je stal sam, visok tristo metrov in v obodu z majhno stanovanjsko zgradbo. Njene ravne tace s svetlo zelenimi iglami so se začele približno petinpetdeset metrov od tal. In pod tem zelenjem se je dvignil raven, rahlo stožčast stolpec, ki je lesketal iz rdeče v vijolično, iz vijolične v modro. Njen žlahtni vrh je razdelila strela v nevihti, ki je tu divjala v pradavnih časih. Ko sem zapeljal s ceste, sem se ustavil približno pet metrov stran od tega božjega bitja in moral sem dvigniti glavo navzgor in pogledati navpično, da sem videl njegove veje.
...
Obdajala nas je katedralna tišina - morda zato, ker gosto mehko lubje sekvoje absorbira zvoke in ustvarja tišino. Debla teh velikanov se dvigajo naravnost v zenit; obzorja tu ni videti. Zora pride zgodaj in ostane zarja, dokler sonce ne vzpne zelo visoko. Nato zelene, praproti podobne tace - tam zgoraj - filtrirajo svoje žarke skozi igle in jih razpršijo z zlato-zelenimi šopi puščic ali bolje rečeno trakov svetlobe in sence. Ko sonce preide zenit, je dan že na pobočju in kmalu prihaja večer s šumenjem mraka, nič manj dolgim od jutra.
Tako sta čas in delitev dneva, ki smo ga vajeni v reliktnem gaju, popolnoma drugačna. Zame sta jutranji in večerni mrak čas miru, toda tukaj, med mamutovimi drevesi, je mir nedotakljiv tudi podnevi. Ptice v mraku skačejo od kraja do kraja ali se iskrijo, padajo v sončne proge, a vse to skoraj ni tiho. Pod nogami je leglo igel, ki pokriva tla že dva tisoč let. Na tako debeli preprogi se ne slišijo koraki. Samota in vse je daleč, daleč od vas - a kaj točno? Že od zgodnjega otroštva poznam občutek, da se tam, kjer so sekvoje, dogaja nekaj, česar sem popolnoma zunaj. In če se niti v prvih minutah tega občutka niso spomnili, se ni kmalu vrnil.
Ponoči se tu tema zgosti do črnine, le v višinah nad samo glavo nekaj posivi in občasno utripa zvezda. Toda črna noč diha, saj so ti velikani, ki prevladujejo nad dnevom in živijo v noči, živa bitja, vsako minuto začutiš njihovo prisotnost; morda nekje v globinah svoje zavesti in morda so sposobni občutiti in celo prenašati svoja občutja zunaj. Vse življenje sem v stiku s temi bitji. (Čudno je, da beseda "drevesa" zanje sploh ne velja.) Sekvoje, njihovo moč in antiko jemljem kot nekaj samoumevnega, saj me je življenje že dolgo pripeljalo do njih. Toda ljudje, prikrajšani za moje življenjske izkušnje, se v gozdovih sekvoje počutijo neprijetno, zdi se jim, da so tukaj obkroženi, zaprti, zatirani so zaradi občutka neke nevarnosti. Ne straši le velikost, ampak tudi odtujenost teh velikanov.Kaj je pri tem tako presenetljivega? Konec koncev so sekveje zadnji preživeli predstavniki plemena, ki je v zgornji juri v geološki kronologiji uspevalo na štirih celinah. Fosiliziran les teh patriarhov sega v obdobje krede, v obdobju eocena in miocena pa so rasli v Angliji, na evropski celini in v Ameriki. In potem so se ledeniki premaknili iz svojih krajev in nepreklicno izbrisali titane z obraza planeta. Tu so ostali, šteli so jih le kot izjemen dokaz o tem, kakšen je bil svet v starih časih. Morda smo nezadovoljni z opomniki, da smo še vedno precej mladi in nezreli ter da živimo v svetu, ki je bil star, ko smo se prvič pojavili v njem. Ali pa se človeški um upira neizpodbitni resnici, da bo svet živel in hodil po svoji poti z istim veličastnim korakom,kdaj tu ne bo ostalo niti sledu o nas?
...
Ti staroselci so bili v času političnega atentata na Kalvariji že precej zrela drevesa. In ko je Cezar, ko je rešil Rimsko republiko, propadel, so bili še vedno le srednji. Za sekveje smo vsi tujci, vsi smo barbari.
