Koruza je ena najstarejših žitnih poljščin na našem planetu. Na večini planeta se imenuje koruza, pri nas pa je do začetka dvajsetega stoletja nosila prav to ime. Glavni poudarek izvora koruze je Mehika, sekundarna Peru in Bolivija. Njen divji prednik ni znan. Znanstveniki verjamejo, da so to kulturo udomačili predniki sodobnih Mehičanov več kot 10 tisoč let pred našim štetjem. To trditev potrjuje najdba arheologov, ki so med izkopavanji v Mexico Cityju odkrili cvetni prah koruze, star skoraj 55.000 let!
Indijanci Majev so imeli koruzo za božansko žito, ki je simbol Zemlje, enega od štirih svetih darov Velikih bogov. Eden izmed najbolj priljubljenih majevskih bogov Yum Kaash je bil upodobljen kot mladenič z okrasom na glavi iz koruznih listov, ki spominja na odprt klas. Temu je ustrezal poseben hieroglif v obliki koruznega zrna. Vse to poudarja velik pomen koruze za starodavne Indijance. Do zdaj ga nekateri ljudje na svetu imenujejo velika koruza.
Stoletja je bila koruza osnovna hrana starih prebivalcev Novega sveta. Ko je bila Amerika odkrita, je na ozemlju skoraj celotne celine lokalno prebivalstvo uspešno gojilo vse podvrste koruze, vključno s sladkorno koruzo. V začetku 16. stoletja so koruza semena prinesli Španci v Evropo, Portugalci pa na zahodno obalo Afrike in Indije ter leta 1575 na Kitajsko. Koruza je v Rusijo prišla v 17. stoletju, najprej na Kavkaz prek Irana in Turčije, malo pozneje, v 18. stoletju pa prek Bolgarije in Romunije, v Moldavijo in Ukrajino. V dokaj kratkem času se je koruza v Rusiji začela široko gojiti na Kubanu blizu Moskve in nato na Uralu, v vzhodni in zahodni Sibiriji ter na Daljnem vzhodu.
Danes koruza raste na vseh celinah Zemlje, razen na Antarktiki. Po zasejanih površinah je koruza na drugem mestu na svetu, saj je pšenica absolutno vodilna. Trije svetovni voditelji pri pridelavi koruze so ZDA (skoraj četrtina svetovnega območja) ter Kitajska in Brazilija. Vodilnim trem sledijo Evropska unija, Ukrajina, Argentina, Indija, Mehika, Kanada, Južna Afrika.
Pri nas rastlinsko sladkorno koruzo gojijo predvsem na Krasnodarskem in Stavropoljskem ozemlju ter v Rostovski regiji, gojijo jo tudi v Črnomeljski regiji in v severnejših regijah, vendar v manjših količinah.
Ker divjega prednika koruze niso našli, znanstveniki domnevajo, da je bila starodavna koruza videti zelo drugače. Bila je kratka in uho je bilo na vrhu rastline, uho je bilo na vrhu okronano z mehurčkom. V tej obliki bi lahko koruzo enostavno oprašil veter, seme pa se je iz "golega" ušesa zlahka razlilo na tla, da bi nato dalo sadike in življenje naslednji generaciji rastlin. Občasno je tudi danes na naših poljih mogoče videti takšno koruzo, ko iz nekega razloga pride do genetske okvare in se koruza vrne v prvotno obliko.
Obstajata dve glavni različici o nastanku sodobne koruze. Po prvi različici je bilo pred približno tisoč leti križanje starodavne koruze in samoniklega žita - teosinte. Rezultat je rastlina, ki je zelo podobna sodobni koruzi. Po drugi različici je pred mnogimi stoletji prišlo do mutacije koruze, zaradi česar je bilo uho pritrjeno v listne pazduhe, starodavni kmetje pa so, ko so cenili okus nežnih semen, začeli gojiti to posebno sorto koruze. To različico lahko potrdijo rezultati izkopavanj v "Jami netopirjev" blizu reke Rio Grande. Tam so našli dvometrski kulturni sloj, v vsakem sloju katerega so našli koruzne storže. Torej, če v zgornjih plasteh koruza precej spominja na sodobno koruzo, so v spodnjih plasteh klasja zelo majhna, semena pa zaprta v filme,kot sodobna žita.
Nadaljevanje - v člankih
- Sladke sorte koruze
- Gojenje rastlinskega sladkorja koruze
- Zdravilne lastnosti koruze
- Kuhanje koruze